Odvetnik za delovno pravo: V tem članku predstavljamo novejšo Sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 161/2024, v kateri se to sodišče ukvarja z vprašanjem določanja upravičenosti in višine dodatka za delovno dobo v primerih, ko to ni izrecno urejeno s kolektivno pogodbo.

Dodatek za delovno dobo kot zakonska obveznost delodajalca
Dodatek za delovno dobo predstavlja zakonsko določeno pravico delavcev, ki jo ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 129. členu. Ta člen določa, da delavcem pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer je višina dodatka prepuščena določilom kolektivnih pogodb na ravni dejavnosti. Gre za stalen in obvezen del plače, od katerega delodajalec ne more odstopiti.

Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi Pdp 161/2024 ponovno poudarilo pomembnost spoštovanja te zakonske obveznosti. Sodišče je v pritožbenem postopku obravnavalo primer, kjer je delodajalec (toženka) trdil, da tožnik (delavec) ni upravičen do izplačila dodatka za delovno dobo. Kljub tej trditvi je pritožbeno sodišče pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo pravico do tega dodatka.

Vloga kolektivnih pogodb pri določanju višine dodatka
Kot je poudarilo pritožbeno sodišče, ZDR-1 ne določa natančne višine dodatka za delovno dobo. Ta je opredeljena v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti, ki zavezujejo delodajalca. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, pa to še ne pomeni, da delavci niso upravičeni do dodatka. V tem primeru je treba višino dodatka določiti na podlagi ureditve v drugih kolektivnih pogodbah, ki so veljale v relevantnem obdobju, tudi če le-te ne zavezujejo konkretnega delodajalca.

Praksa določanja višine dodatka za delovno dobo
V sodbi se sodišče sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 191/2018), ki določa, da je treba v odsotnosti kolektivne pogodbe uporabiti analogijo z drugimi kolektivnimi pogodbami. V večini kolektivnih pogodb, veljavnih v obravnavanem obdobju, je bil dodatek za delovno dobo določen v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku zahtevani dodatek, čemur je pritrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče.

Pomembnost sodne prakse za delovna razmerja
Sodba Pdp 161/2024 potrjuje, da dodatek za delovno dobo ni samo zakonska, temveč tudi sodno priznana pravica delavcev. Poudarja obveznost delodajalcev, da upoštevajo določila ZDR-1 in veljavnih kolektivnih pogodb, ter zagotavlja pravno varstvo delavcem, ki jim ta pravica ni priznana. Kar je bistveno, obravnavana sodba ponuja način zakonitekga izračuna višine dodatka v primerih, ko zakon in kolektivna pogodba tega ne določata.

Zaključek
Višje delovno in socialno sodišče je s to sodbo jasno potrdilo, da je dodatek za delovno dobo neizogiben sestavni del plače, ki ga morajo delodajalci zagotoviti svojim delavcem. Sodba je pomemben opomin delodajalcem, da zakonodaje in kolektivnih pogodb ni mogoče obiti, ter daje delavcem pravno podlago za uveljavljanje njihovih pravic.

Če potrebujete pravne storitve in iščete odvetniško družbo v Ljubljani, znotraj katere vam lahko svetuje odvetnik za civilno pravo oziroma odvetnik za delovno pravo, razmislite o tem, da nas kontaktirate z uporabo naših kontaktnih podatkov, kot so objavljeni na naši spletni strani. Usposobljen odvetnik za delovno pravo ali odvetniška družba v Ljubljani vam lahko zagotovi pravni nasvet in zastopanje in zagotovi, da so vaše pravice zaščitene.

Več informacij o delovnem pravu v Sloveniji najdete na uradnih straneh slovenske Vlade. Več delovnopravnih tem najdete na strani z objavami naše odvetniške družbe, zlasti z naslovom “odvetnik za delovno pravo”.