Uvod: odvetnik pojasnjuje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije

V Sloveniji je Ustavno sodišče februarja 2026 podalo odgovor na pomembno vprašanje za lekarniško dejavnost, zdravstveni sistem in vsakdanji dostop pacientov do zdravil. Presojalo je, ali je ustavno dopustno, da zakon farmacevtskim strokovnim delavcem, ki pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja ter ohranitev zdravja, izrecno ne dopušča ugovora vesti. Sodišče je odločilo, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo. Za uporabnike, paciente in lekarne, ne glede na to ali jih zatopa odvetnik, ki spremlja razvoj zdravstvenega prava v Sloveniji, gre za judikat z zelo konkretnimi posledicami.  

Zadevo je sprožil Sindikat farmacevtov Slovenije, ki je trdil, da je zakonodajalec farmacevtom odvzel pravico do ugovora vesti in s tem posegel v 46. člen Ustave. Ustavno sodišče temu ni sledilo. V ospredje je postavilo vprašanje, ali je izdaja zdravil sploh takšna dejavnost, pri kateri ustavnopravno varovana pravica do ugovora vesti doseže raven, ki bi terjala posebno zaščito. Odgovor večine je bil negativen.  

Analiza: odvetnikov pogled na to, zakaj je Ustavno sodišče Republike Slovenije potrdilo omejitev ugovora vesti

Jedro odločbe je v razlikovanju med tistimi zdravstvenimi delavci, ki neposredno odločajo o posegu ali ga izvajajo, in farmacevti, ki zdravilo izdajo kot del že sprejete zdravstvene odločitve. Ustavno sodišče je poudarilo, da farmacevtski strokovni delavec ne odloča o zdravstvenem posegu, ne presoja njegove medicinske utemeljenosti, ga ne izvaja in tudi ne povzroča neposredno posledic, ki jih želi z ugovorom vesti preprečiti. Po presoji sodišča je njegova vloga praviloma posredna in ne povzroča posledic. Prav zato izdajanje zdravil ne doseže tiste stopnje intenzivne povezanosti s posameznikovo vestjo, ki bi bila varovana v okviru 46. člena Ustave.  

Odločba je pomembna tudi zato, ker zavrača tezo, da so bili farmacevti že prej v enakem položaju kot zdravniki. Sodišče je pojasnilo, da splošna ureditev ugovora vesti v Zakonu o zdravstveni dejavnosti ni pomenila, da imajo prav vsi zdravstveni delavci avtomatično pravico do ugovora vesti. Po naravi stvari in po zakonskem besedilu je takšna ureditev vezana predvsem na zdravstvene posege in neposredno zdravstveno oskrbo. Zato farmacevti in zdravniki po oceni sodišča niso v bistveno enakem pravnem položaju, kar pomeni, da zakonodajalec teh dveh skupin ni bil dolžan urediti enako.  

Posebej uporabna je tudi širša ustavnopravna razlaga, ki jo vsebujejo obravnavana odločba in pritrdilna ločena mnenja. Večina je poudarila, da mora biti ugovor vesti dopusten le izjemoma in ozko, ker sicer pravni sistem ne bi mogel učinkovito delovati. Sodnica dr. Katja Šugman Stubbs je dodatno izpostavila, da Ustava pri ugovoru vesti posebej poudarja še varstvo pravic in svoboščin drugih oseb. To je v lekarniškem okolju posebej pomembno, saj lahko zavrnitev izdaje zdravila pacienta postavi v položaj zadrege, stigme ali dejanske omejitve dostopa do zdravstvenega varstva. Tudi več drugih ločenih mnenj je pritrdilo izreku, čeprav so se posamezni sodniki razlikovali v razlagi, ali je ugovor vesti samostojna ustavna pravica ali predvsem zakonsko urejen vidik širše svobode vesti.    

Za pravno prakso v Sloveniji je zato bistveno, da odločba ni zasnovana le kot tehtanje med pravicami farmacevta in pravicami pacienta, temveč še korak prej: sodišče je ocenilo, da izdajanje zdravil v lekarni sploh ne sodi v samo ustavnopravno jedro ugovora vesti. To je razlog, da 21.a člen Zakona o lekarniški dejavnosti ni bil razveljavljen.  

Zaključek: pravno pomembno vprašanje za odvetnika v Sloveniji, ki zastopa stranke na tem področju

Če nekdo danes v Sloveniji išče odgovor na vprašanje, ali lahko farmacevt v lekarni zaradi ugovora vesti zavrne izdajo zdravila, je po tej odločbi odgovor jasen: ne, kadar gre za farmacevtske strokovne delavce, ki pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja ter ohranitev zdravja. Ustavno sodišče je 26. februarja 2026 potrdilo, da je 21.a člen ZLD-1 ustavno skladen. To pomeni, da pacient ne bi smel ostati brez izdaje zdravila zato, ker se farmacevt osebno ne strinja z namenom ali posledicami uporabe zdravila. Prav tako je pomembno, da odločba temelji na presoji lekarniške dejavnosti, kot je danes zakonsko urejena, in ni dokončno reševala vseh morebitnih prihodnjih vprašanj na področjih, ki v Sloveniji še niso zakonsko dovoljena ali posebej urejena.  

Odločba ne pomeni, da je ugovor vesti v zdravstvu nasploh odpravljen, ampak da ga farmacevti pri sami izdaji zdravil v lekarni po veljavni slovenski ureditvi ne morejo uveljavljati. Za paciente to pomeni večjo pravno predvidljivost pri dostopu do zdravil, za lekarne jasnejša pravila delovanja, za vsakega odvetnika v Sloveniji pa pomemben precedens pri razlagi razmerja med svobodo vesti, pravicami pacientov in obveznostmi znotraj javne zdravstvene službe.    

Če potrebujete pravne storitve, ki jih lahko zagotovi odvetnik ali odvetniška družba, razmislite o tem, da nas kontaktirate z uporabo naših kontaktnih podatkov, kot so objavljeni na naši spletni strani. Odvetnik vam lahko zagotovi pravni nasvet in zastopanje ter zagotovi, da so vaše pravice zaščitene. Več informacij o predpisih v Sloveniji najdete na uradnih straneh Pravnega informacijskega sistema Republike Slovenije. Več podobnih tem, pa lahko najdete na strani z objavami naše odvetniške družbe.